[ Pobierz całość w formacie PDF ]

V takih mislih je omoti�en zaspal.
117
LOVRA�
BESeDA
XIX.
redramil se je, preden je posijalo sonce. Bil je tru-
Pden, ves stepen in �uden okus se mu je prelival po
ustih. Kakor v omotici se je spominjal vsega in ni si bil
na jasnem, ali je bilo vse tako, kot mu je narekoval spo-
min.
�Previden bom le moral biti; doma in drugod. Saj mi
res enkrat zavdajo,� se je bal bodo�nosti.
Zaobrnil se je na klopi in za�util v sebi nemo�.
�Kaj me je res �e tako zdelalo?� se je izpra0 eval in ni
mogel verjeti, da �lovek more v enem ve�eru toliko osla-
beti.
Grenko mu je bilo pri srcu, �e je pomislil, da mu po-
nehavajo mo�i; zaklinjal se je, da za�ne druga�no �iv-
ljenje. Zopet bo neomejen gospodar in vse mu bo mo-
ralo biti vdano in poslu0 no. �Bomo videli! Da se le otre-
sem trapaste misli na ljubezen, usmiljenje in obzirnost,
jim �e poka�em, vsem skupaj. O, ne misli Marijanica, da
bo0 pometala z menoj, ne! Z Lovra�em �e ne! O�i so mi
najbr�e ukazovale, da sem ti prizana0 al, sedaj so se te
navadile, niso ve� zaslepljene. Jeri ne bi bil tako priza-
na0 al, pa sem jo rad imel. Mlad sem bil, danes pa usiha
118
LOVRA�
BESeDA
v meni ali kaj, mehak postajam in popustljiv in vase se
preve� zaklepam. To ni dobro. Jo �e izu�im, samo da
vem, kje dobiva potuho in kdo jo hujska. Druga�e ne
more biti. Morebiti sama na sebi ni slaba, neumna je 0 e
in stvari ne premisli, sploh pa malo misli. Babnice so �e
take.�
Temne slutnje so ga oblile in ni se mogel izmotati iz
njih. Opojile so ga in se ga oklenile, da je za�el prekli-
njati sebe, preklinjati prevaro z Marijanico, s katero se
je za�elo njegovo propadanje.
�Kaj sem obsojen na ve�no nesre�o, kaj ni zame izho-
da?� mu je plahutalo v du0 i. Pogreznil se je v spomine
prej0 njih let in v dremavici izgovarjal komaj polsli0 no:
�Nisem se nikoli ustra0 il bojev, nikoli nisem klecnil
pred �lovekom, uklonil sem vse, celó samega sebe. Kdaj
sem tako omagal, da se ne morem iztrgati iz krempljev
�enske zvija�e? Postaral sem se, ne �utim sicer starosti
v �ilah in v rokah, �utim jo v du0 i in �utim razklanost.
�ivljenje se mi zdi ni�evo, vsaj tisto, kar sem ga �ivel.
Vera vanj mi uga0 a in ne morem na pravo pot.�
Na mater je mislil, na o�eta in na svojo mladost, v
kateri je pokopal du0 o in �ivel samo zunanjemu svetu.
Prazno se mu je zdelo vse poveli�evanje naravnih zako-
nov in ogla0 al se je v njegovi du0 i klic po ne�em velikem,
ki je tudi njemu gospodar.
119
LOVRA�
BESeDA
Mati in o�e sta o�ivela pred njim in vsa njuna vdanost
v �ivljenju in smrti mu je stopila pred o�i. Kje sta jo je-
mala? �Kaj pa, �e nisem zakopal svoje sre�e, ko sem po-
zabljal na njune nauke?� si je o�ital in vedno verjetne-
je se mu je zdelo.
Tema se je jela red�iti in skozi okno se je usipala svet-
loba. V dolini se je kopi�ila in gostila megla, obronki gri-
�ev so bili pa �e posejani s soncem.
�Vstati bo treba, v mesto je dolga pot,� se je bodril,
�eprav ni vedel, kaj ga je vleklo od doma.
��ema 0 emasta, star dedec, pa ljubosumen,� mu je
nenadoma 0 inila misel. Ni se mu zdelo prav njegovo po-
�etje in nami0 ljal si je, da pre�rno gleda in da je sino�i
delal krivico Marijanici. Toda peko�a slutnja, da mu je
Marijanica v resnici tuja in da zanj nima niti drobtinice
ljubezni, je bilo mo�nej0 e in je prevpilo vse.
Vstal je, se okomatal in zbudil Marijanico, ki je 0 e spa-
la.
�Halo, vstani, �e gre0 v mesto!�
�Ali bi 0 la?�
��e ho�e0 !� ji je nagli�no odgovoril in se sku0 al zrav-
nati in ji samo suho ukazovati.
�Pojde0 ali ne pojde0 ?� je zaren�al z mo�nim glasom.
�Ali si siten! Pa pojdem,� je zamomljala Marijanica in
se skobacala iz postelje.
�Nedeljsko obleko obleci!� je velel odlo�no.
120
LOVRA�
BESeDA
Marijanica je prebedela vso no� v silnem trpljenju.
Prislu0 kovala je. Lovra� je hropel in se odhrkoval. Proti
jutru jo je zmogel spanec.
In sedaj ji kar trdo veli, da mora v mesto z njim. Groz-
ni�avo jo je pretresalo, ko se je obla�ila:
��e me izro�i dohtarju in sodniji .�.�. ?�
�la se je umivat in hitro tre0 �ila pomije, kamor je de-
jala latvico, na gnoj.
�Ne zve0 , �e me obesijo!� si je zatrdila in si pokrila
ruto.
Lovra� je napojil konje in hitel z Marijanico nizdol.
�Saj gre0 rada z mano v mesto?� je izpra0 eval Lovra�
�eno.
�Rada!�
�Kolikokrat si pa �e bila?�
�Danes grem tretji�!�
�Ali bi bila rada v mestu?�
�Rada!�
�Jaz pa ne. Jaz bi umrl v mestu, od dolgega �asa bi
umrl. Hrib je hrib in ni lep0 ega na svetu kot takole na
hribu neodvisen gospodar. In �e se 0 e razumejo v hi0 i,
kaj bi hotel ve�.�
Marijanica ga je zijala in si mislila svoje.
V dolini sta vpregla in konji�a sta jadrno pu0 �ala za
seboj grapo, travnik in gozd. Lovra� je bil zami0 ljen,
preve� mu je 0 e trepetalo v du0 i od prej0 njega ve�era.
121
LOVRA�
BESeDA [ Pobierz całość w formacie PDF ]